Obstala sta in se ozrla v nebo.  “Ali ni nebeško?” je rekel dedek. “Kot bi nam zvezde pošiljale skrivna sporočila, se ti ne zdi?” “Ja, res,” je prikimal deček. Pihnila sta nekaj toplih oblačkov proti mrzlemu nebu.

“Dedek,” je tiho spregovoril deček. “Od kod so pravzaprav prišle zvezde?” “O tem bi ti lahko povedal kar nekaj zgodb,” je kimal ded. “Recimo tisto o morskem razbojniku.” “Povej jo, zelo rad bi jo slišal!” je prosil deček. In dedek je začel pripovedovati:

“Pred davnimi davnimi časi je živel drzen morski razbojnik, ki so se ga vsi bali. Napadal je trgovske ladje in si nabral draguljev, biserov, srebra in zlata. Bil je zelo spreten in pogumen, postajal pa je vedno bolj grabežljiv. Nekoč je v svoje skrivališče hotel odnesti polno vrečo zlatnikov. Vreča pa je bila tako polna, da se je raztrgala in zlatniki so se zakotalili čez vse nebo. Še zdaj se svetijo tam gori.”

“O, torej so zvezde tisti zlatniki?” se je čudil deček. “No ja, lahko pa je bilo tudi drugače,” se je muzal dedek.

“Nekoč je živel velik čarovnik. Tako imenitno je znal čarati, da so ga poznali vsi, tu in tam, tod in drugod. Neke noči je iz samega dolgočasja pričaral poln klobuk bleščečih se kamenčkov – in zaspal. Pa ga je nevihani netopir požgečkal po nosu, zbudil se je, skočil pokonci , pograbil klobuk in si ga poveznil na glavo. Kamenčki so zleteli iz klobuka in se razsuli po nebu. Tam se leskečejo še danes.”

Deček se je zasmejal. “Čarovnik je bil prav gotovo zelo jezen!” je rekel. Ampak dedek se je spomnil še ene zgodbe:

“Nekje sem slišal, da je nebo dno velikega lonca. V tem loncu se ves dan kuha svetloba. Moraš pa jo kar naprej mešati, da se ne prismodi. Od večnega mešanja je postalo dno tenko in luknjasto. In zvezde so svetloba, ki kuka skozi luknjice v dnu lonca.”

Deček je pogledal v nebo in si predstavljalnekoga, ki tam gori vihti ogromno kuhalnico. “Potem je pa mesec tudi luknja v loncu, le večja!” je menil.

Dedek je vzek dečka v naročje. Tako je bil še bližje zvezdam. “Vse to so bile le stare zgodbe,” mu je povedal na uho. “Ampak zdajle ti bom zaupal pravo zvezdno skrivnost … Deček je pozorno prisluhnil.

“Vsaka zvezda, ki jo vidiš na nebu, je otroška želja. Tisti hip, ko si otrok zaželi nekaj lepega, zažari na nebu nova zvezdica. Ta zvezdica ostane tam, dokler ne pride pravi čas. Vedno, ko se ozreš v nebo, pomisli na svoje želje, ki so zapisane na njem. Zvezde te opominjajo, da se svojim željam ne smeš nikoli odreči. Nekega dne se ti bodo namreč izpolnile, In takrat bo čez nebo zaplul zlat zvezdni utrinek.”

“Kako lepo,” je zašepetal deček. “Dedek, si lahko kar zdajle nekaj zaželim?” “Seveda,” se je nasmehnil dedek. “Čim več želja bo, tem svetleje bo nebo.” Deček se je stisnil k dedku in si zaželel nekaj prav posebno lepega … In njune oči so skupaj poiskale novo zvezdico.