Nekoč je iz kraja v kraj po deželi hodila Lumina. Nihče ni znal povedati, od kod je prišla. Sama je bila na svetu. Vse, kar je imela, je bila majcena lučka, ki ji jo je zapustila mamica. Ta lučka ji je dajala malce svetlobe v temi in toplote v mrazu.
Nekega viharnega zimskega večera si je Lumina poiskala zatočišče v gozdu. Upam, da mi veter ne bo upihnil lučke, je premišljala in jo s tenkim plaščkom poskusila obvarovati. Veter pa je zapihal močneje in lučka je ugasnila. V trdi temi je mala Lumina bridko zajokala. Ko si je obrisala solze, je na drevesu nad seboj zagledala bledo svetlobo. Morda bom tam spet lahko prižgala svojo lučko, je pomislila. Pa so bile le oči stare sove, ki so se svetlikale skozi temo. “Oh, sova, ko bi mi le lahko pomagala!” je obupano vzdihnila deklica. Tedaj je velika ptica vzletela in sedla k punčkinim nogam. Lumina je razumela – sledi naj ji! Sova jo je varno vodila skozi goščavo do gozdne poti. “Hvala za pomoč!” se je poslovila deklica. “Naprej bom znala sama!” Pogumno se je upirala mrzlemu vetru in korakala dalje. Zdaj se vsaj izgubila ne bo več, si je mislila.
Iz daljave so se ji približevale luči na saneh, ki so jih vlekli konji. Deklica je klicala in mahala, vendar so sani v diru oddivjale mimo. Razočarana je povesila roki. Kmalu zatem pa je spet opazila svetlobo. Bil je deček s svetilko. Stekla mu je naproti. Ko je zaslišal njene korake, se je prestrašil in obstal. “Ne boj se!” je zaklicala deklica. “Le za luč bi te rada prosila!” “Luči ti ne morem dati!” je obžaloval deček. “Potem bom sam v temi!” “Saj nočem tvoje svetilke, le mojo prižgi!” je poprosila Lumina. Deček ji je izpolnil prošnjo in kmalu sta svetlo in močno goreli obe lučki. Dekličin obrazek je oblila topla svetloba. “Hvala!” je dahnila. Deček je pogledal svojo svetilko. Zdelo se mu je, da gori zdaj veliko lepše in veliko bolj svetlo …
“Z menoj pojdi,” je rekel, “z menoj na našo kmetijo! V tem mrazu ne moreš ostati zunaj!” Lumina je res šla z njim in obe svetilki sta jima kazali pot. Za vse na kmetiji je bil to prav poseben večer! Mala dekličina svetilka je stala sredi mize in žarela tako svetlo, kot njen obrazek. Punčka se je smejala in pripovedovala. Prinesla je svetlobo in veselje tudi v vsa srca, ne le v dom. Potem je kmetica spravila otroke spat in vsepovsod je zavladal mir.
Ko je toplo pomladansko sonce stopilo zadnje krpice snega, je bila Lumina še vedno na kmetiji. Našla je svoj novi dom.
“Zelo lepo,” je zadovoljno kimal stari zajec. “Dobro je, če imaš dom in prijatelje! Biti sam je grozno!” “Točno!” se je strinjal angelček. “Pa še strašansko dolgočasno je!” Zajec ga je začudeno pogledal. “Ti torej poznaš zgodbo o zajčku Gobezdajčku, ki mu je bilo obupno dolgčas?” “Ne, ne poznam je!” je vzkliknil angelček in se še malce primaknil k zajcu. “Povej jo! Zakaj so mu pravili Gobezdajček?”
In zajec je začel pripovedovati tretjo zgodbo …
