Kako smo Urankarji zalivali hišico?
Bibi in Gusti sta mala pujska, naša prijatelja. Radi se družimo z njima.
Da smo že preveliki za takšna prijateljstva? Kje pa … iskrena mala bitja so največje darilo. Z njima lahko plešemo, cepetamo, nergamo, se smejemo ali jezimo. In z njima predvsem trosimo srečo.
Živita v mali hišici pod češnjo. In ko češnje dozorijo, je čas za praznovanje – češnjevo gostijo. Hišica pa je premajhna za vse prijatelje. Tako je majhna, da morata trebuh držati noter, da se ne bi preveč drenjala. Pa se domislita, da morata hišico pošteno zaliti, pa bo zrasla. Kaj vse sta počela si le preberite v knjigici Ide Mlakar Črnič. Vam pa lahko povem, da imamo tudi mi eno tako hišico, kaščo pod češnjo.
Majhna je, kot njuna, in češnja nad njo radodarno ponuja sladke sadeže. Kliče k praznovanju, na češnjevo gostijo. Tudi mi smo hišico zalili, a še prej prijetno uredili. Da bo čedna za goste, naše prijatelje. Za veliko mizo se bodo posedli in se češenj do sitega najedli. Ker s prijatelji je lepše …
Kašča je bila nekoč “srce” domačije. V njej so shranjevali žito, meso, suho sadje, denar, zaloge blaga, platna, preje, celo pisanja in razne drobnarije. Če je zagorelo, je gospodar najprej zavpil: “Rešite mi kaščo, ostalo bomo že kako.”
Tudi za nas je kašča srce našega doma. Vanjo danes ne nosimo žita (razen za dekoracijo), temveč zgodbe. Za veliko mizo si jih pripovedujemo. In srčno radi ustvarjamo nove. Je naše toplo gnezdo, nas sr(e)čni kotiček.
