Januarja sem dobila novo knjigico pujskov Bibi in Gustija z naslovom Kako sta Bibi in Gusti prevedrila štrbunknjen dan. Seveda sem jo takoj prebrala, a danes me je s police spet klicala. Točno vem zakaj. Ker je čemeren dan, po nebu se plazijo oblaki, lije in vreme prehlajeno smrklja že vso jutro. In tudi zato, ker sem izgubila dobro voljo, kot Gusti v zgodbici.
Ko Jasmina izgubi dobro voljo, ni prav nič prijetno. S težavo se dvigne iz postelje, zmoti jo prav vsaka stvar, kava ne pocrklja kot ponavadi … vse je ena sama beda.
Pa me sočutno pobožajo besede Bibi. “Dobre volje ne smeš vsejati kakor dežnike ali copate. Najti jo moraš.”
Morda res ni šla daleč, nadela sem si dežni plašč ter jo mahnila do gozdička. Zunaj se je začelo vedriti, pokazalo se je celo sonce. Prav počasi je začelo sijati tudi v meni.
Dobra volja pride sama, če ji narediš prostor, pravi Bibi. Odprla sem še vrata kašče in k mizi pristavila še en stol. Skuhala si bom čaj in vem, da bo prisedla k meni.
