Dolgo časa smo pogledovali v zgornji del kašče, kako bi bilo lepo, če bi še to uredili, a k delu se nismo spravili. Ni časa, ni volje, ni znanja, … Vsak izgovor je prišel prav. Morda tudi zahteva vse bi takoj.
In ko se začneš priganjati, ni več veselja.
Mir nastane, ko si damo čas, ko ozavestimo, da stvari v življenju lahko speljemo drugače … po majhnih korakih, neštetokrat in v prijetnem vzdušju.
Tako kot sta to spoznala babica in dedek v spodnji pripovedki.
Babica in dedek sta posejala veliko njivo žita. Žito je dozorelo, morala bi ga požeti, a babica se ni in ni mogla lotiti dela. Da je njiva prevelika, da ne bosta zmogla, da ne bo šlo – vsak dan je hodila k njivi in tožila:
“Joj, ti velika njiva! Kdaj boš ti požeta?”
Nekega dne pa je dedek tekel naprej in se skril v žito.
Prišla je babica in začela: “O, ti velika njiva! Kdaj boš ti požeta? Kdaj boš ti požeta …”
Dedek pa: “Danes malo, jutri malo, pa bom!”
Babica se čudi. Steče domov, dedek pa tudi, a po drugi poti.
Doma mu babica pravi: “Veš kaj mi je rekla njiva? Danes malo, jutri malo, pojutrišnjem malo, pa bom požeta!”
Zdaj babica hajd ven, dedek za njo, vsak dan sta malo žela in sta jo požela.
Res ne moremo narediti vsega naenkrat, lahko pa večkrat naredimo kaj malega. Tako ostane čas tudi za druge stvari, ki so nam prav tako potrebne in pomembne.
In sedaj po malem hodimo v zgornji “štuk” …. in lahko rečem, da se že veliko pozna.
