"Ko bom velika, bom spet otrok."
Sem Jasmina, že “velika teta”, ki pa ima najraje male stvari.
Posebej ljubi so mi mali otroci, ki hodijo v male hiše, vrtce. Tja sem nekaj časa hodila tudi sama in z njimi počasi odkrivala kaj pomeni veliko.
V malih otrocih sem našla velika srca, v malih gozdičkih veliko svobode, na malih travnikih velik pisan svet, v malih knjižicah velike zgodbe, v malih trenutkih velik dan in v neštetih malih dragocenostih veliko lepote. V svoji mali hišici, Kašči pod češnjo, pa sem našla veliko ljubezen.
Sedaj nič več ne hodim v vrtec in tudi moji otroci niso več mali. So ravno v teh letih, ko male stvari za njih niso več velike.
Pa mi ni dolgčas, krasno družbo imam, dva nova prijatelja, Bibi in Gustija. Sem ju kar posvojila. Ker so mi še posebej ljube otroške slikanice in zgodbe, jih skupaj prebiramo. Seveda najraje njuno “mamo” Ido Mlakar Črnič. Prav toplo pa me nagovorijo tudi ljudske pripovedi.
In ko smo že pri ljudskem, ne morem mimo tradicije in zgodb ljudi, ki skozi stoletja ohranjajo svoje običaje. Naša kašča nosi spomin na pretekli čas, obenem pa danes greje naša srca in ustvarja nove spomine.
