V Modri pravljični deželi lahko veliko vidiš, veliko je neba, veliko sveta in ob vsem tem še veliko vsega okrog in okrog. Recimo Gobji gozd. Tam živi palček Gimli, ki vedno pomaga, kadar je pač kje potrebna pomoč. Tam živita tudi medvedja družina Brunda Medveščka in zajček Gobezdajček.
Gimli čepi v koči na hribu, medvedja družina v svojem brlogu, zajček Gobezdajček pa se dolgočasi. Ime mu je pravzaprav Skakajček, vendar mu vsi pravijo le Gobezdajček, ker vse pove dvakrat.
No, in temu ubogemu zajčku je dolgčas. Prvič zato, ker je globoka zima, mrzla zima, vsepovsod sneg in sama tema. Drugič pa zato, ker je božič še obupno daleč. Dnevi se vlečejo in vlečejo in to je res en sam dolgčas. Zajčkov prijatelj medved spi zimsko spanje in to je spet dolgčas. Škrat Gimli čepi torej v svoji kolibi in piše kroniko Modre pravljične dežele. Nekaj bolj dolgočasnega, kot je nekdo, ki ves dan kraca, si pa zajček Gobezdaiček skoraj ne zna predstavljati. Dolgčas za obesit! bi rekel …
Zajček se zamisli. Kdo ve, ali je visenje dolgočasno? Če ni, bi se morda lahko malo igrali obešanje, dokler se ne bi domislili česa boljšega. Zbere pogum, zleze na bližnjo smreko in se zvezne čez prvo vejo, tako, da mu glava in noge bingljajo čeznjo. In malo visi. Mimo prileti snežni jereb. Opazi visečega zajca in vpraša: »Kaj pa počneš?« »Igram se, da visim, se igram!« »Zakaj pa?« vpraša radovedni ptič. »Ker čakam, čakam!« »Kaj pa čakaš?« “Da se bo nekoč nekaj zgodilo, nekoč!« odgovori Gobezdajček. »Zanimivo, ugotovi snežni jereb. »To moram pa še jaz poskusiti.« In sede na vejo k zajcu. »Kar obesim naj se?« vpraša. »Ja ja!« Snežni jereb se s kremplji trdno oprime veje in se prekopicne nazaj. Zdaj torej visi na veji kot kak netopir. Mimo pride divja svinja in vpraša, kaj počneta tam gori. »Igrava se obešanje, » ji pojasni jereb. »To je, če visiš in čakaš, da kdo pride, pa ni nikogar, nikogar ni!« razloži zajec.
»Kar poskusi!« doda viseči ptič. Divja svinja se res obesi čez vejo, vendar kmalu ugotovi, da je visenje nekako dolgočasno. »Raje kartajmo!« predlaga. Jerebu pa se zdi visenje bolj zanimivo in tudi zajec meni: »Jaz in jereb sva bila prva na veji, jereb in jaz, zato bova zdajle še malo visela, zdajle, potem bomo pa…« Tresk!
Pod težo se je veja zlomila in vsi trije so na glavo telebnili v sneg. Gobezdajček si je očistil uhlje in rekel: »Takole igranje je pa lahko kar lepo nevarno, je lahko nevarno!« Divja svinja je prikimala in privlekla na dan karte. »No, bomo zdaj kartali?« »V redu,« se je strinjal jereb. »Ampak le, če jaz začnem!« Zajček Gobezdajček je prinesel bezgov sok in cimetove palačinke, jereb je zažvižgal svojo najljubšo arijo in divja svinja je pocmokala skoraj vse božične piškotke. Ob kartah so čepeli še pozno v noč.
»To je bila res imenitna zgodba, zgodba je bila!« se je zasmejal angelček, da je cofek na njegovi kapici kar poskočil. »Imenitno kapo imaš!« ga je pohvalil stari zajec. »Imajo vsi angelčki take?« »Ne, kje pa! Le tisti, ki so veliko zunaj ter iščejo nove zvezde! » je ponosno razložil mali angelček. »In to sem jaz, veš!»
»Večkrat sem se že spraševal, iz česa so zvezde,« je rekel zajec. »Povej mi kaj o tem.«
In angelček je začel pripovedovati četrto zgodbo …
