Sredi mrzle zime je skakljal zajček Belouhec po opustelem polju kmeta Pavlina. Lačen je ovohaval ledene kupčke zemlje in brskal po snegu. Morda je pa le še kje skrit kak majčken zguban ostanek zelja in korenja! In imel je srečo. Našel je dva debela sočna korenčka. Dva!
Presrečen se je urno lotil prvega in se napokal, da bi mu skoraj počil trebušček. “Kaj pa naj z drugim korenčkom?” je premišljeval po obilnem obedu. “Že vem, srnici Repki ga bom podaril! Prav gotovo je tudi ona lačna!” se je spomnil. Z ostrimi zobki je zagrizel v korenček in ga odnesel tja, kjer si je srnica ponavadi poiskala zavetje. Pa je ni bilo doma. Zajček je položil korenček pod veje starega drevesa in vesel odcikcakal čez polje.
Ko se je srnica vrnila, je našla korenček in bila darila zelo vesela. Ampak maloprej se je najedla sena na gozdarjevem krmišču, da bi ji skoraj počil trebušček, torej si res ni mogla privoščiti še korenčka. “Divjemu prašičku ga bom nesla,” je sklenila. “Prav gotovo je lačen!” In tako je srnica odnesla korenček do kotanje, v kateri je ponavadi prenočeval pujs Ščetinar. Pa ni bilo nikogar doma. Zato je korenček lepo položila na travnato ležišče in stekla nazaj v gozd.
Ko se je divji prašiček vrnil domov, je našel sočni korenček in se razveselil. Ker pa je bil pred tem v sadovnajku kmeta Pavlina in si je z jabolki, ki so ostala pod drevesi, nabasal trebuh, da bi skoraj počil, ni mogel zdaj pohrustati še korenčka. “Škoda bi ga bilo, če bi zgnil!” je zagodrnjal Ščetinar. “Stari sovi ga bom dal. Prav gotovo je lačna!” Vzel je korenček in ga odnesel k skalni votlini v kateri je domovala stara sova Sivka. Ampak sova je prav takrat spala. Prašiček je zakotalil korenček v votlino in tiho odkopitljal.
Ko se je Sivka zvečer prebudila in raztegnila svoja siva pernata krila, se je skoraj prekucnila čez korenček. “Uhuh, kaj pa je to? Le kdo mi je podaril korenček?” je zasopla. “Dobro je hotel, ampak jaz zelenjave ne maram! Kaj pa naj zdaj storim? Korenčka je škoda!” Našopirila se je in zamislila. “Zajčku Belouhcu ga bom nesla.Prav gotovo je lačen!” Z ostrimi kremplji je zgrabila korenček in odletela k zajčku. Pa ga ni bilo doma. Zato je spustila korenček kar v sneg pred vrati in odletela lovit miši.
Kmalu zatem se je Belouhec vrnil domov. Bil je utrujen, skoraj zmrznjen in zelo zelo lačen. Zagledal je korenček! “Kakšna sreča!” je hvaležno vzkliknil. “Tako lačen sem, tu pa leži sočen korenček, kot bi padel z neba!” In se je najedel, da bi mu skoraj počil trebušček.
“Grom in strela! Tole je bilo pa lepo!” se je veselil mali angelček s kapico. Kapico s cofkom jasno! “Si videl? Tudi sova ni hotela korenčka za darilo!” “Drži!” je pokimal stari zajec in se zagledal v mestne luči, ki so migotale v daljavi. “Bi lahko podaril luč?” “Ja, lahko!” je zatrdil angelček. “Lumina jo je nekoč že podarila.” “Lumina? Kdo pa je to?” je zanimalo zajca in našpičil je ušesa.
Mali angelček je začel pripovedovati drugo zgodbo …
