Je čudežni? Tak, ki mi skuha vse, kar želim? Hmm, skuha že, vendar ni dovolj, da samo izrečem. Takšnega se sicer ne bi branila.  Je treba kar stopit za “šporget”, si oblečt predpasnik in z nekaj volje in truda dnevno mešat po loncu. Za moj lonček skrbno izbiram sestavine, to so me naučila leta ” življenjske kuharije”.  Kar ne diši po potrpežljivosti, miru in srčnosti, nič “okusnega” ne prinese. Sem sprejela tudi to, da kljub nežnemu in vztrajnemu mešanju, vedno kaj prismodim. Za piko na i pa povem še tole … več kot je prismuknjenih in navihanih začimb, bolj si oblizujem prste.