Mlekarica

Posebno zgodbo ima naša posoda za mleko. “Mlekarica”, ki me bo vedno spominjala na upanje in človeško dobroto.

 

4. avgusta 2023 so Slovenijo zadele katastrofalne poplave. Vsak je pomagal po svojih najboljših močeh, nekdo fizično, drugi finančno, tretji s pogovorom … Sama sem s prijatelji skočila v škornje in se zapeljala v Juvanje, Ljubno ob Savinji, kjer smo roke podali lastniku mizarske delavnice, lastniku zlomljenega srca.

Tista ta najbolj prijazna učiteljica Nina Jelen je na družabnih omrežjih takole zapisala:

“- Verjetno boš spoznal vso paleto svojih čustev. Pričakuj prvih deset minut obveznega joka, ker čeprav si po tvju videl, kako hudo je, te precej zadane, ko dejansko prideš do tja.
– Z istimi ljudmi, s katerimi boš jokal, z ljudmi, ki so izgubili skoraj vse ali pa vse, se boš smejal, se objemal in skupaj iskal srečo in lepe reči.
– Nasploh boš zelo treniral tako zelo iskano čuječnost: biti v trenutku.
– Pripravi se, da te bo resno zadelo, kako močni, pogumni in neverjetni so ljudje. Z nekaterimi boš postal bestič za en dan, z drugimi pa za zmeraj.
– Srečal boš ljudi, ki ti bodo tako zelo hvaležni, da si tam, da se boš za trenutek počutil vsaj kot odposlanec boga.
 

Na koncu dneva bodo tvoje noge res nosile žulje škornjev, ampak srce bo pa nafilano do roba in še malo čez. Zaradi ljudi, ki bodo hvaležni, da si si nadel škornje, v njih vtaknil še kakšnega prijatelja in se zapeljal do njih. ❤️“

Res je bilo tako …
 
“Če se ne vidimo več, hvala vam, res hvala.” Stisk roke, solze v očeh gospoda, ki smo mu pomagali.
 
Mimo mizarske delavnice je tu tekel majhen potoček, lepo speljan tik ob cesti, ki se je nato zlival v Savinjo. Petkov dan je spremenil podobo, ogromna količina vode in 1.5 m nanošenega kamenja, peska, mulja, tudi v delavnici, ker je podrlo steno. Blato, pesek, celo večji kamni so našli pot v prav vse stroje. Ni bilo reže, ki bi ji bilo prizanešeno. Stanovanjsko hišo je zalilo v spodnjih prostorih, k sreči tam ni bilo nič “vrednega”.
Ob pavzi vprašam lastnika …”Kako ste pa psihično?” Pravi, da danes že bolje. Veliko se je že naredilo, vsak dan se pozna. Mi kaže slike od petka. Zgrozim se …
Gostišče in športni park Prodnik tako lepo skrbi za domačine in prostovoljce. K delavnici so prinesli kavo in sendviče, na kosilo gremo k njim. Tam poslušamo še druge zgodbe, mnogo njih, in komaj zadržujemo solze.
Cel dan nas preletava helikopter, namenjen naprej v Zgornjesavinjsko dolino. Zvečer ganjeni opazujemo kolono gasilcev, ki se vračajo domov. Preko 30 gasilskih kombijev. Tam je šele hudo, pravijo.
In pravijo tudi: ” Dokler bomo imeli ljudi, ki pridejo pomagat, vemo, da bo še vse v redu.”

In naša mlekarica … lastnik mi jo je podaril … in ob pogledu nanjo mi vedno postane toplo pri srcu.