Še eno pernato prijateljico imamo, kokoško Emiljo (Svetlane Makarovič).
“Tisto s pernatimi hlačkami in rožo postrani, brihtno glavico pod čopko (da ne boste mislili, da so vse kokoši neumne 
) … tisto, ki se je zoperstavila gospodinji. Ta je namreč vsako jutro prišla v kurnik, segla s poželjivo roko v topla kokošja gnezda in pobrala sveža jajčka, ne bev ne mev, ne dobro jutro ne hvala 
. Kako je Emilijo to jezilo, bi bilo res preveč, če bi jih malo pohvalila?!
In tako se ta pametna kokoš odloči, da bo odslej svoje jajce pojedla kar sama. Ne bo ga več puščala nesramni gospodinji. To je bila žena huda, vrat bo zavila kuri, ki ne nese jajca. A so se ji pridružile še vse ostale. Si sedaj predstavljate razkurjeno gospodinjo?
Njeno jezo je pogasil gasilec Fonza. Morda njene kokoške potrebujejo le več prijaznosti? Lepi Fonza je namreč vedel, kakšno moč ima prijazna beseda.
Kokoškam se je potlej imenitno godilo, svoja jajčka so prihranile za gospodinjo. In vsako jutro je žena rekla vsaki putki posebej: “Hvala za jajček. Za jutri se pa spet priporočam.”
Če ti nekdo nekaj podari, te res ne bo konec, če mu rečeš hvala, ne res?”
In tako naša gospodinja zadovoljna sedi pred kaščo s svojimi putkami . Za Veliko noč je prejela čudovita jajčka. Ko-ko-koliko veselja so ji podarile 
.
