Ljudje so od nekdaj posedali okoli miz in si pripovedovali svoje zgodbe. Žal je tega časa danes mnogo premalo ali pa si ga preprosto ne vzamemo. Naomi Rachel Remen v svoji knjigi Zgodbe ob kuhinjski mizi piše … »Sedeti okoli mize in pripovedovati ter poslušati zgodbe ni le način preživljanja časa, marveč predajanje modrosti. Snov, ki nam pomaga živeti življenje, vredno spominjanja.

 …

Večina staršev ve, kako pomembno je, da otrokom povedo svojo zgodbo, spet in spet, tako da iz pripovedi razberejo, kdo so in komu pripadajo. Zgodbe ob vseh kuhinjskih mizah pripovedujejo o enakih stvareh, to so zgodbe o imetju, pridobivanju in izgubljanju, zgodbe o spolnosti, moči, bolečini, ranah, pogumu, upanju, zdravljenju, o samotnosti in koncu samotnosti.

 …

Ko prosim ljudi naj mi povedo svojo zgodbo, včasih govorijo o svojih dosežkih, o tem, kaj so v življenju pridobili ali zgradili. Veliko nas ne pozna svoje zgodbe. Zgodbe o tem, kdo smo, ne, kaj smo naredili. S čim smo se spopadali, da smo zgradili, kar smo zgradili, od kod smo črpali in kaj smo tvegali, da smo zgradili, kaj smo čutili, mislili, odkrili in česa smo se bali ob dogodkih svojega življenja. Resnične zgodbe, ki pripada samo nam.

…

Prenehali smo si jih pripovedovati, ko smo začeli izgubljati to vrsto časa, čas premora, čas razmisleka, čas čudenja. Življenje nas neusmiljeno priganja in redki so dovolj močni, da se ustavijo sami. Najpogosteje nas ustavi kaj nepredvidljivega, in šele tedaj imamo čas, da sedemo za kuhinjsko mizo življenja. Da spoznamo svojo zgodbo in jo povemo. Da prisluhnemo zgodbam drugih. »

Želim si, da bi se znali ustaviti in si podariti čas čudenja, z zgodbami greti sebe in drug drugega  … čim večkrat za mizo v naši “Kašči pod češnjo«.